Notranjski regijski park
 
 

 

 

 

 

 

 
Projektno območje

Projektno območje

Projektno območje obsega poplavno območje Cerkniškega jezera, ki meri v dolžino 10,5 km, v širino pa 4,5 km in pokriva površino 29 km2. To je površina polja, ki jo ob visokem vodostaju poplavi voda.

Projektno območje se nahaja znotraj dveh Natura 2000 območij, in sicer območje SPA Presihajoče Cerkniško jezero s kodo SI 5000015 po Direktivi o pticah ter območje pSCI Notranjski trikotnik s kodo SI 3000232 po Habitatni direktivi.

Karta projektnega območja je priložena v PDF formatu.

Projektno območje
Priložena dokumentacija:
Karta projektnega območja
Habitatni tipi

Notranjski regijski park je v sodelovanju z Oddelkom za biologijo ljubljanske Biotehniške fakultete v okviru projekta LIFE06/NAT/SLO/000069 "Presihajoče Cerkniško jezero" izvedel kartiranje habitatnih tipov na območju Cerkniškega jezera.

Habitatni tip je rastlinska in živalska združba, ki se v povezavi oziroma pod vplivom neživih dejavnikov razvije na določenem območju. Karta habitatnih tipov nam pokaže, kje so ti razviti in je osnova za naravovarstveno delo v prihodnosti.

Habitatne tipe, ki so bili popisani na območju Cerkniškega jezera, natančno prikazuje Karta habitatnih tipov, ki je priložena v PDF formatu spodaj. V enakem formatu je priložena tudi Legenda h karti habitatnih tipov.

 

Habitatni tipi na poplavnem območju presihajočega Cerkniškega jezera
Priložena dokumentacija:
Karta habitatnih tipov na poplavnem območju Cerkniškega jezera

 

Priložena dokumentacija:
Legenda h Karti habitatnih tipov
Geografske značilnosti

Ob Idrijski prelomni coni se je izoblikovalo Notranjsko podolje, ki ga tvorijo nekaj kilometrov širok jarek, ki poteka v dinarski smeri (SZ-JV), in številna kraška polja. Osrednje med njimi je Cerkniško polje s presihajočim jezerom. Polje v pretežni meri gradijo mezozoiski apnenci. Najstarejše plasti so iz triasa na severu, jurski in kredni apnenci pa se pojavljajo predvsem na njegovem jugovzhodnem in južnem delu. Prek polja poteka pas slabo prepustnega triasnega dolomita (le-ta zavzema dve tretjini dna), ki prisili površinske vode, ki pritekajo od vzhoda: potoka Žerovniščica in Steberščica, in severa izpod Slivnice, da ga prečkajo. Edini površinski vodotok je Cerkniščica, ki je nasula večji vršaj iz glinastega proda in peska, ki zadržuje visoko vodo. Na jugozahodu meji dolomit na javorniško grudo, zgrajeno predvsem iz krednih apnencev, iz katere odtekajo nizke vode proti Planinskemu polju, ob visokem vodostaju pa se raztezajo tudi na Cerkniško polje.

Pogled na Zadnji kraj in vasico Otok
Nastanek in presihanje jezera

Nastanek Cerkniškega jezera povzroča razlika med dotokom in odtokom. Ob večjem deževju se velika količina vode steka na Cerkniško polje. Maksimalni dotok doseže 210-240 m³/s, odtok pa 40-90 m³/s. Čim je dotok vode večji od pritoka, začne gladina jezera upadati. Poplave na jezeru so sezonske, vezane predvsem na spomladanske in jesenske frontalne padavine. Pri svoji največji razsežnosti je jezero veliko 2.600 ha; takrat je dolgo 10.5 km, široko pa 4.7 km.

V Cerkniško jezero priteka voda iz več smeri. Iz Loške doline priteka skozi podzemski jamski sistem požiralne jame Velike Golobine, ki po skoraj dveh kilometrih podzemskega toka izvira v mnogih izvirih na vzhodnem robu Cerkniškega jezera. Glavni in največji vodotok Cerkniškega jezera je Stržen, ki ga ob izviru imenujemo Obrh. Na severnem delu Cerkniškega polja voda priteče na dan v več izvirih, med katerimi sta največja Šteberški Obrh in Žerovniščica. Edini daljši površinski dotok Cerkniškega jezera je Cerkniščica, v katero se zbirajo vode z roba Otavske, Vidovske in Bloške planote. Pod masivom Slivnice so manjši dotoki v jezero še Grahovščica, Martinjščica, izvir Sv. Vida in izvir Marije Magdalene. Na južni strani, pod Javorniki, so večji izviri Laški studenec, Tresenec, Retje, Otoški obrh, Mrzlek, Vranja jama v Zadnjem kraju ter Skadulca in izvir v Ušivi Loki.

Ob nizkem vodostaju izginja največ vode skozi požiralnike (Rešeto, Vodonos, Svinjska jama, Mala in Velika Ponikva, Ajnci, Kotel, Jelenšca, Zajcevke, Gebno, Skednenca, Retje), od koder teče proti izvirom Bistre, ob višjem vodostaju pa odteka večina vode na severozahodni strani, kjer sta vodni jami Velika in mala Karlovica, ki odvajata vodo proti Rakovem Škocjanu.

Rešeto
Flora in vegetacija

Vodne rastline in združbe

Zaradi presihanja jezera je akvatična faza relativno kratka, zato uspevajo prave vodne rastline, kot so: vretenčasti (Myriophyllum verticillatum) in klasasti rmanec (M. spicatum), bleščeči dristavec (Potamogeton lucens), lasastolistna vodna zlatica (Ranunculus trychophyllum), razkrečenolistna vodna zlatica (R. circinatus), navadna (Utricularia vulgaris) in srednja mešinka (Utricularia intermedia), navadna smrečica (Hippuris vulgaris), rumeni blatnik (Nuphar luteum), beli lokvanj (Nymphaea alba) in dristavci (Potamogeton sp.) le v strugi Stržena, Lipsenjščice in Žerovniščice ter v globljih depresijah.

Lasastolistna vodna zlatica (Ranunculus trychophyllum)

Večina vodnih združb na Cerkniškem jezeru je razvita le fragmentalno. Razmeroma velike površine pokrivajo sestoji alg parožnic (Charetea fragilis), ki precej na gosto pokrivajo gola tla, ko voda odteče.

Med floristično bogatejšimi združbami je asociacija bleščečega dristavca (Potametum lucentis), kjer se poleg vodilne vrste pogosteje pojavljata še klasasti in vretenčasti rmanec. Združba je značilna za globlje dele strug Stržena in območja, kjer se voda zadržuje najdlje časa (v Zadnjem kraju in Rešetu).

Večje površine v pritokih Cerkniškega jezera, v Strženu in Lipsenjščici ter nekaterih slepih strugah na blatni podlagi pokriva navadna smrečica, ki tvori z močvirsko sito (Eleocharis palustris) asociacijo Eleocharito palustri-Hippuridetum vulgaris.

V globljih predelih Stržena in Lipsenjščice se pojavlja rumeni blatnik, značilnica asociacije Myriophyllo-Nupharetum. V njegovi družbi so prisotni še klasasti rmanec in kodravi dristavec, nekoliko redkeje pa navadna streluša (Sagittaria sagittifolia), prava potočarka, velika zlatica (Ranunculus lingua) in druge.

Sestoji dristavcev (Potametum filiformis in Potametum pectinati), so prisotni zgolj fragmentalno.

Navadna smrečica (Hippuris vulgaris)

Amfibijske rastline in združbe

Matična karbonatna podlaga in specifične hidrološke razmere omogočajo presihanje in polnjenje jezera, kar ustvarja razmere, v katerih ne prevladujejo ne vodne in ne kopenske rastline, temveč amfibijske vrste. Te se razvijejo na plitvih delih poplavljenega jezera, kjer voda kasneje presahne: svoj razvoj začnejo v vodi, nadaljujejo pa ga na kopnem. Mednje sodijo npr. močvirski grint (Senecio paludosus), širokolistna koščica (Sium latifolium), prava potočarka (Rorippa amphibia), plazeča šopulja (Agrostis stolonifera), trpotčasti porečnik (Alisma plantago-aquatica), močvirska spominčica (Myosotis scorpioides), vodna meta (Mentha aquatica), navadna božja milost (Gratiola officinalis), česnov vrednik (Teucrium scordium) in vodni jetičnik (Veronica anagallis-aquatica).

močvirski grint (Senecio paludosus)

Tipične amfibijske združbe se razvijejo na globljih delih jezera, kjer je akvatična faza dolga 3-4 mesece. Kjer se voda zadržuje najdlje, uspevajo iglasta sita, prava potočarka, plazeča šopulja, vodna dresen, česnov vrednik in močvirska spominčica, ki tvorijo asociacijo prave potočarke in iglaste site (Rorippo amphibiae-Eleocharitetum acicularis). Nadaljnja delitev na subasociacije je povezana z ekologijo rastišč oz. dolžino vodne faze in temelji na prisotnosti iglaste site in vodne dresni.

Širokolistna koščica se ponavadi pojavlja v združbah navadnega trsta in jezerskega bička, redkeje pa tvori sestoje (Sium latifolium), kjer skorajda povsem prevladuje (npr. v Zadnjem kraju). V tej združbi so prisotni še kobulasta vodoljuba (Butomus umbellatus), vodna meta, močvirski grint, močvirska lakota, česnov vrednik, navadna kalužnica (Caltha palustris), visoki trpotec (Plantago altissima).

Rastline in združbe močvirij

Na območju, kjer voda v času poplav ne preseže globine dveh metrov, prisotna pa je le do dveh mesecev, se pojavljajo močvirske združbe. V plitvinah prevladuje navadni trst (Phragmites australis), ki tvori obsežnejše sestoje (Phragmitetum australis) predvsem na območju Zadnjega kraja ter v pasu vzhodno od polotoka Drvošec v osrednjem delu jezera in v bližini Dujic.

Na predelih, kjer je plitva voda prisotna še v času vegetacijske sezone, se pojavljajo sestoji jezerskega bička (Scirpetum lacustris). Večinoma jih najdemo v uleklinah znotraj  večjih združb, npr. trstičja in visokega šašja.

V predelih, kjer se voda zadržuje najdlje, prevladuje vodna preslica (Equisetum fluviatile), ki z ježkom (Sparganium sp.), vodno smrečico, lasastolistno vodno zlatico in pravo potočarko tvori asociacijo vodnega presličevja (Equisetetum limosi). V plitvejših predelih se pridružijo še navadni trst, jezerski biček, ostri šaš, širokolistna koščica in velika zlatica.

Med šaši sta najpogostejša ostri (Carex acuta) in togi šaš (C. elata). Slednji tvori združbe (Caricetum elatae) predvsem v osrednjem, na vzhodnem in južnem delu polja. Na manjših površinah sta razviti asociaciji obrežnega (Caricetum ripariae) in kljunastega šašja (Caricetum rostratae).

Ponekod ob vodotokih prevladujejo sestoji trstične pisanke (Phalaris arundinacea) in togega šaša, ki jih uvrščamo v asociacijo Caricetum elatae.

Na blatnih tleh na obrežnem pasu Stržena in drugih vodotokov pokrivajo manjše površine sestoji močvirske site (Eleocharitetum palustris). Od drugih vrst so prisotne še trpotčasti porečnik, razkrečenolistna vodna zlatica, vodna meta, ostri šaš in pokončni ježek.

Obrežni šaš (Carex riparia)

Rastline in združbe nizkih barij

Na robu poplavnega območja, ki je brez površinske vode, poplavljen pa je le ob najvišjih vodah, uspevajo barjanske vrste, kot so: črnikasti (Schoenus nigricans) in rjasti sitovec (S. ferrugineus), ozkolistni munec (Eriophorum angustifolium), alpski mavček (Trichophorum alpinum),  bela kljunka (Rhynospora alba), rumeni šaš (Carex flava), srednja rosika (Drosera intermedia), navadni mrzličnik (Menyanthes trifoliata) in šotni mahovi (Sphagnum sp.), medtem ko o tipičnih barjanskih združbah zaradi pomanjkanja značilnic težko govorimo.

Srednja rosika (Drosera intermedia)

Na območju Dujic se pojavljajo manjši osiromašeni sestoji belega kljunkovja (Rhynchosporetum albae), katerim dajejo značilno podobo bela kljunka, alpski mavček, ozkolistni munec, močvirna samoperka (Parnassia palustris), navadni mrzličnik, rjasti sitovec in rumeni šaš. 

Črnikasti in rjasti sitovec pokrivata večje površine na obrobnih predelih jezera, pojavljata pa se v združbi z modro stožko (Schoeno nigricantis-Molinietum caeruleae, Schoeno ferruginei-Molinietum caeruleae).

močvirna samoperka (Parnassia palustris)

Rastline in združbe vlažnih travišč

Najpogostejša vrsta vlažnih travišč je modra stožka (Molinia caerulea). Na obrobnih, bolj dvignjenih predelih, ki so izven vsakoletnih poplav ali pa so poplavljeni le krajši čas, tvori z močvirskim sviščem (Gentiana pneumonanthe), navadno krvenko (Lythrum salicaria), navadno pijavčnico (Lysimachia vulgaris), barvilno mačino (Serratula tinctortia), prosenim šašem (Carex panicea), rušnato mastnico (Dechampsia cespitosa) in drugimi vrstami vlažnih travišč asociacijo Molinietum caeruleae.

navadna krvenka (Lythrum salicaria)

Na travnikih, ki so med letom večkrat občasno poplavljeni in kjer je nivo podtalne vode dokaj visok, je prisotna ekstenzivna združba rušnate mastnice in visokega trpotca (Deschampsio-Plantaginetum altissimae). Karakteristične vrste so rušnata mastnica, visoki trpotec in zdravilna strašnica (Sanguisorba officinalis), pojavljajo pa se še modra stožka, robati luk (Allium angulosum) in močvirski svišč, medtem ko je močvirska kukavica (Orchis palustris) vse redkejša.

močvirski svišč (Gentiana pneumonanthe)
Favna


Kljub svoji manjši površini je na Cerkniškem jezeru zaradi pojavljanja različnih biotopov precej raznovrstno tudi živalstvo.

Na Cerkniškem jezeru je bilo do sedaj opaženih že 256 vrst ptic, od katerih jih znotraj območja stalno ali občasno gnezdi okoli 100. Je eno najpomembnejših gnezdišč kosca (Crex crex), velikega škurha (Numenius arquata), rdečenogega martinca (Tringa totanus) in kostanjevke (Aythya nyroca) v Sloveniji in do zdaj edino potrjeno gnezdenje rjavovratega ponirka (Podiceps grisegena) pri nas. Vlažni travniki obrobnih predelov Cerkniškega jezera so pomembni predvsem za repaljščico (Saxicola rubetra) in našo največjo populacijo rumene pastirice (Motacilla flava). Prisotna je predvsem podvrsta M. f. cinereocapilla, pojavlja pa se tudi M. f. feldegg. Zaradi nihanja vodostaja in slabše preglednosti trstišč je gnezditveni status rac manj znan. Poleg kostanjevke naj bi na Cerkniškem jezeru gnezdile še mlakarica (Anas platyrhynchos), reglja (A. qurquedula), raca žličarica (A. clypeata) in čopasta črnica (Aythya fuligula). Na jezeru se pojavljajo vse naše čaplje, gnezdijo pa siva čaplja (Ardea cinerea), bobnarica (Botaurus stellaris) in čapljica (Ixobrychus minitus). V bližini jezera od ujed gnezdijo kanja (Buteo buteo), belorepec (Haliaetus albicilla), kačar (Circaetus galicus), rjavi lunj (Circus aeruginosus), sršenar (Pernis apivorus), skobec (Accipiter nisus), kragulj (A. gentilis), postovka (Falco tinnunculus), škrjančar (F. subbuteo) in sokol selec (F. peregrinus).

Rumena pastirica (Motacilla flava)

Jezero je pomembno prezimovališče za številne vodne ptice, kot so liska (Fulica atra), žvižgavka (Anas penelope), dolgorepa raca (Anas acuta), raca žličarica, mali žagar (Mergus albellus), črnovrati ponirek (Podiceps nigricollis), zvonec (Bucephala clangula) in polarni slapnik (Gavia arctica), od ujed pa predvsem za pepelastega lunja (Circus cyaneus).

Med preletom se na jezeru med drugimi ustavljajo žerjavi (Grus grus), plevice (Plegadis falcinellus), togotniki (Philomachus pugnax), močvirski martinci (Tringa glareola), črne (Chlidonias niger) in beloperute čigre (Ch. leucopterus), sive gosi (Anser anser), južne (Falco neumanni) in rdečenoge postovke (F. vespertinus).

Zvonec (Bucephala clangula)

 

Rdečenoga postovka (Falco vespertinus)

Na Cerkniškem jezeru je bilo zabeleženih 45 vrst sesalcev, od katerih sta samo dve vezani na vodo. Jezero je pomemben vir prehranjevanja za rjavega medveda in vidro. Pogosto se pojavlja veliki voluhar, ki je pomemben plen mnogim ujedam, sovam in zverem. Na območju Cerkniškega jezera se pojavlja 9 vrst plazilcev. Vseh 13 na jezeru prisotnih vrst dvoživk je na Rdečem seznamu Republike Slovenije, dve sta zavarovani tudi pod habitatno direktivo Nature 2000. V jezeru in pritokih se pojavlja 9 vrst rib. Posebej bogato so na območju Cerkniškega jezera zastopani nevretenčarji. Tako tu najdemo vsaj 33 vrst mladoletnic, 11 vrst enodnevnic, 36 vrst kačjih pastirjev, 125 vrst dnevnih metuljev, do sedaj je najdenih preko 300 vrst nočnih metuljev (ocenjeno na vsaj 500–600 vrst), 690 vrst hroščev (ocenjeno na 1.300 do 1.600), 58 vrst čebel, 38 vrst kobilic, 21 vrst vodnih bolh, 1 vrsto škrgonožca, 15 vrst ceponožcev  in 44 vrst mehkužcev.

Rosnica (Rana dalmatina)

 

Močvirski cekinček (Lycaena dispar)

 

Life
 
 
Pilcom Web Design '07

Aktualno  Predstavitev projekta  Projektno območje  Dostopne datoteke  Kontakt  Povezave  

Notranjski regijski park, Tabor 42, SI-1380 Cerknica, Slovenija, telefon: +386 (0)5 909 16 12, faks: +386 (0)1 709 06 33, email: info@notranjski-park.si