Učna pot Drvošec – 2. del
Naužili smo se magičnih pogledov na Slivnico in Javornike, zato vzemimo spet v roke čarobne daljnoglede in gremo naprej, po učni poti Drvošec. Še vedno gledamo v leto 2022. Zgodnja pomlad je. Mimo novega pomolčka za čolne, pontona Stržen, po naši učni poti pridemo na del, ki se razširi, na naši desni je jezero, pred nami pa nenavadna lesena skulptura. To ni cerkniški Stonehenge ali kakšna druga neolitska struktura. Smo ob točki številka pet, pri Goričici, in prikazu prehranjevalne verige živalskih prebivalcev parka.
DANES (tu bo stala lesena skulptura prehranjevalne verige)
LETO 2022 PREHRANJEVALNA VERIGA
Snovi v naravi ves čas krožijo, organizmi, na videz še tako nepovezani, pa so tako in drugače odvisni eden od drugega. Na območju Notranjskega parka je zaradi prepleta jam, vode in kopnega ta soodvisnost še posebej izrazita, saj je razmeroma majhno območje dom marsikateri vrsti živali, rastlin in gliv – kopenskim, vodnim, jamskim… Prav vsak, še tako majhen organizem je nadvse pomemben za preživetje drugega, tretjega, četrtega… Na tej točki lahko pogledamo skozi oči ščuke, medveda, belouške in drugih bitij, in odkrijemo, s kom smo kot ljudje najtesneje povezani.
Ščuka – najslavnejša riba Cerkniškega jezera je nevaren plenilec rib, pogosto tudi lastnega zaroda.
Liske – sajasto sivim vodnim pticam s črno glavo, rdečimi očmi in belim kljunom zaradi oblike, ki spominja na kokoš, pravijo tudi vodna kokoška. S svojim značilnim oglašanjem poživi noči ob Cerkniškem jezeru.
Od tu naprej nas pot vodi skozi gozd. Gozd pa je vedno poln vznemirljivih zvokov, vonjev, živali, petja ptic, natančen pogled prinese vse mogoče, če je pogled skozi otroške oči, še toliko bolj.
In ker gledamo v zgodnjo pomlad, nas pričakajo bele glavice znanilcev pomladi. Če natančno opazujemo in dobro izostrimo objektive, pa lahko ugledamo tudi kakšnega posebneža med njimi – z zelenkastimi cvetovi ali z nenavadnim vzorčkom na glavici.
Kdo pa trka? Slišite? Izostrimo daljnoglede in poglejmo na deblo tiste bukve. Saj to je veliki detel!
Veliki detel
S trkanjem ob drevesna debla označuje teritorij. Da bi čim bolj odmevalo, trka na odmrle veje in debla, celo na telegrafski drog ali fasado hiše. Pritrkavajo ptiči obeh spolov, navadno spomladi, marca in aprila. Po drevesih stikajo tudi za hrano. Poleg žuželk, ki jih najdejo na vejah, iščejo tudi njihove ličinke, živeče v trhlem lesu. Če med potepanjem po drevju detli naletijo na gnezdo, ga takoj izpraznijo; teknejo mu tako jajca kot mladiči.
Če pozimi pod drevesom naletite na kup praznih storžev, gre zelo verjetno za sledi detla. Pozimi se namreč prehranjuje tako, da storž zatakne v špranjo ali med veje, nato pa iz njega vleče semena. To vedno počne na istem drevesu, zato se pod njim sčasoma nabere kup praznih storžkov.
Nekaj metrov naprej, ob eni od opazovalnic ptic, je velikemu detlu posebej posvečena ena od izvirnih informacijskih točk. Pot do tja bomo nadaljevali prihodnjič! Takrat morda ugledamo tudi medveda. Ali risa.
PRIHODNJIČ: UČNA POT DRVOŠEC 3. DEL
